sporočljív -a -o prid. (ī íknjiž. 

  1. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja
  2. 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek