sposóbnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit
♦ 
fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek