spreuméti -úmem stil. -uméjem dov., tudi spreúmel; spreúmljen tudi spreumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) star. razumeti, dojeti: ne more spreumeti, da je to res; strmel je, kakor bi ničesar ne spreumel

spreuméti se spoznati, spomniti se: prisluhnila je pogovoru in se hitro spreumela, zakaj gre // razumeti se, spoznati se: na kmečko delo se najbolj spreume; ti se ne spreumeš na take stvari



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek