spróten -tna -o prid. (ọ̑) 

  1. 1. ki se zgodi brez odlašanja, v kratkem času: sprotno zapisovanje izjav / sprotno pozabljanje
  2. 2. ki se zgodi istočasno, vzporedno z drugim dejanjem: sprotno prevajanje govora / sprotno točenje piva // ki se opravlja redno, tekoče: sprotno plačevanje računov; sprotno učenje / sprotno kupovanje hrane
    ● 
    knjiž., redko literatura mu ne pomeni življenjskega smisla, ampak le sproten opravek nahitro, mimogrede opravljen; skrbeti za sprotne potrebe vsakdanje, tekoče; hrane imamo le za sprotno rabo za sproti

sprótno prisl.: sprotno plačevati dolgove



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek