sramôta -e ž (ó) 

  1. 1. stanje, ko je ugled, veljava koga zmanjšana: bala se je sramote, zato se ni vrnila; ni mogel prenesti sramote, ki ga je zadela; doživeti sramoto; ekspr. nakopati si sramoto / spraviti koga v sramoto / na njegovo sramoto so ga spodili / ekspr. izbrisati, oprati sramoto s svojega imena
  2. 2. nav. ekspr., v povedni rabi kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom, ponosom: beg bi bil za nas prava sramota; sramota je biti tako len; sramota je, da niste dokončali tega dela / on je sramota za vso družino; tako ravnanje je kulturna sramota
  3. 3. v medmetni rabi izraža ogorčenje, zgražanje: sramota, še tega ne veš; tri dni že popiva. Sramota
    ● 
    star. skrivati svojo sramoto spolovilo; ekspr. v svojo sramoto moram priznati, da sem to pozabil poudarja povedano



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek