sredíščen -čna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. ki je, se nahaja v središču: središčni del dežele / središčna lega predmeta / središčna književnost in književnost obrobnih pokrajin
  2. 2. knjiž. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti; osrednji: ta motiv ima središčni pomen v romanu; središčna misel razprave; zavzemati kje središčno mesto; središčno vprašanje
  3. 3. teh. ki poteka, je usmerjen skozi središče; centričen: središčna obremenitev
    ♦ 
    bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; geogr. središčna vas vas, pri kateri so hiše razporejene okrog osrednjega prostora; geom. središčni kot kot med dvema radijema kroga; središčna simetrija simetrija tvorbe glede na središče; lingv. središčna zapora zapora, ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok; šah. središčni kmet vsak od dveh kmetov na središčnih linijah; središčna linija vsaka od dveh linij v sredini šahovnice; središčno polje vsako od štirih polj v sredini šahovnice; teh. središčna os

sredíščno prisl.: središčno usmerjen
 
geom. središčno someren



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek