stán -ú (ȃ) 

  1. 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva // v obrazcih stan: poročen
  2. 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov; socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu // poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh
  3. 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan; biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan
  4. 4. star., s prilastkom stanje: hitro je ugotovil dejanski stan; njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
    ● 
    četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
    ♦ 
    voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek