stávba -e ž (ȃ) 

  1. 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira; graditi, obnavljati stavbo; stanovati v pritlični stavbi; betonska, lesena stavba; poslovna, stanovanjska stavba; pravokotna stavba; stavba pošte; notranjost stavbe; skupina stavb; dohod v stavbo; prostor pred stavbo
  2. 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma
  3. 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba
    ♦ 
    arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek