stavbár tudi stávbar -ja (á; ȃ) nekdaj kdor je usposobljen za načrtovanje večjih objektov, vodenje in opravljanje zahtevnih del pri njihovi gradnji: cerkev je zgradil znan stavbar; stavbar mostu
 
zastar. bil je stavbar, kipar in pesnik, zato je veliko razmišljal o estetiki arhitekt



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek