stêblo -a (é) 

  1. 1. osrednji, navadno nadzemni del rastline, iz katerega rastejo listi, cveti, plodovi, veje: steblo se debeli, požene, raste; iz stebla rastejo listi; nizko, visoko steblo; ovijajoče se, pokončno, poleglo steblo; votlo steblo; steblo buč, graha, hmelja; lomiti stebla koruze; steblo, list in cvet
  2. 2. teh. steblu podoben del stroja ali strojnega elementa: steblo vijaka, žeblja; steblo ventilatorja; premer stebla / steblo izvijača, dleta
    ♦ 
    agr. iti v steblo pognati, narediti steblo; anat. lasno steblo del lasu, ki moli iz kože; bot. steblo omeseni; četverorobo, kolenčasto, mesnato steblo; plazeče se steblo; podzemno steblo; lov. steblo glavni del roga pri jelenu, srnjaku, na katerem so parožki; navt. steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek