stékel stêkla -o [əu̯prid. (ẹ́ é) 

  1. 1. ki ima steklino: stekel pes; stekla lisica; ta žival je stekla; divja okrog kot stekel pes / kot psovka izgini, ti stekli pes
  2. 2. ekspr. silovit, divji: od daleč je bilo slišati stekel lajež / med njima se je razvila stekla borba
    ● 
    star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; prim. steči2



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek