stókati -am stil. stóčem nedov. (ọ́ ọ̑, ọ̄) 

  1. 1. dajati slabotne, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je vso noč stokal; v spanju je stokal; stokati od bolečin, napora; tiho, žalostno stokati // ekspr. dajati stoku podobne glasove: avto je stokal in kašljal; drevesa so stokala v burji; morje stoka in buči / veter žalostno stoka
  2. 2. ekspr. tožiti, tarnati: stokal je o svoji nesreči, življenju; stokal je, da je vzdrževanje hiš drago; vsega ima dovolj, pa kar naprej stoka
  3. 3. slabš. nerazločno, zatikajoče se govoriti: predavatelj je nekaj stokal, pa ga ni nobeden poslušal
    ● 
    ekspr. narod je dolgo stokal pod tujim jarmom živel, trpel

stokáje: stokaje se je sklonil; stokaje so zlezli na voz

stokajóč -a -e: stokajoč je šel čez cesto; stokajoči ranjenci; prisl.: stokajoče povedati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek