stòl stôla [ou̯m, mest. ed. tudi stólu (ȍ ó) 

  1. 1. kos pohištva navadno z naslonjalom, namenjen za sedenje ene osebe: stol se je prevrnil; ponuditi stol; primakniti stol k mizi; vstati s stola; usesti se na stol; ekspr. od utrujenosti je kar padel na stol; sedeti na stolu; lesen, oblazinjen, pleten stol; naslonjalo, noge stola; sedalo pri stolu / gugalni stol; kuhinjski, vrtni stoli; ležalni stol iz ogrodja z vpetim platnom za sedenje ali ležanje; vrtljivi, zložljivi stol // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: brivski, zobozdravniški stol; električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; dati prašiča na mesarski stol; rezalni stol priprava za rezanje krme
  2. 2. nar. miza: stol je bil pripravljen za kosilo; sedeli so okoli stola
    ● 
    ekspr. stol se mu maje njegov (družbeni) položaj je ogrožen; ekspr. še stola ni segrel, pa že gre ostal je malo časa; ekspr. sedeti na dveh stolih poskušati imeti korist pri dveh, praviloma izključujočih se stvareh; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; star. sodni stol sodišče; star. Bog ga je poklical pred sodni stol v krščanskem okolju umrl je; v cerkvi ima svoj stol nekdaj plačan sedež na (cerkveni) klopi
    ♦ 
    arhit. lupinasti stol po tankosti, ukrivljenosti ploskve, ploskev podoben (jajčni) lupini; grad. strešni stol osnovna nosilna strešna konstrukcija; jur. stol sedmorice nekdaj sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč, s sedežem v Zagrebu; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek