stólči stólčem [ou̯dov., stólci stólcite in stolcíte; stólkel stólkla (ọ́) 

  1. 1. s tolčenjem narediti iz česa majhne, drobne dele: stolči kamenje, poper; stolči v možnarju; stolči s kladivom / stolči jabolka / ekspr.: bunker so stolkli s topom razstrelili, uničili; vse so stolkli, kar jim je prišlo pod roke uničili, razbili // s tolčenjem odstraniti lupino: stolči lešnike, orehe
  2. 2. s tolčenjem odstraniti: stolči omet z zidu / ekspr. nevihta je stolkla opeko s strehe povzročila, da je padla opeka
  3. 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj trdo, sprijeto: stolči sneg z lopato / dež je stolkel zemljo
  4. 4. nav. 3. os., ekspr. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah; pobiti: toča je stolkla pšenico / toča je stolkla vinograde; brezoseb. letos je vse stolklo
  5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: stolkli so ga, da se je nezavesten zgrudil; stolči koga do krvi
    ● 
    redko stolči beljak v sneg stepsti; ekspr. zaletel se je z avtomobilom in ga stolkel zelo poškodoval; ekspr. stolči preprosto ležišče zbiti, narediti; ekspr. mesto so stolkli v prah popolnoma uničili, razrušili

stólčen -a -o: stolčeni orehi; stolčeno polje; domov je prišel ves stolčen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek