stolováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. knjiž., s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: v tem mestu so stolovali ruski carji // imeti delovno mesto: guverner je stoloval v mestu ob meji / ravnatelj stoluje v neprimernih prostorih
  2. 2. knjiž. imeti oblast, vladati: Habsburžani so stolovali dolgo časa / žena je stolovala in ukazovala kakor doma
  3. 3. ekspr. biti, nahajati se: na podstavku stoluje lepo izklesan kip / v tem fotelju je včasih stoloval stari oče sedel; v starih časih je tu stoloval znan umetnik živel, prebival; razvaline stolujejo nad reko se dvigajo
    ● 
    knjiž., ekspr. stoloval je na čelu mize ponosno, oblastno sedel



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek