• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

stotéro štev. neskl. (ẹ̑) 

  1. 1. skupina stotih enot: zbral je stotero pesmi
  2. 2. ekspr. veliko, mnogo: na vrtu cvete stotero rož; pesem se je oglasila iz stotero grl



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek