• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

stótnik -a m (ọ̑) 

  1. 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik
  2. 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek