strážnik -a (ȃ) 

  1. 1. v nekaterih državah uniformirani pripadnik organa za javno in državno varnost: stražnik je aretiral vlomilca; poklicati stražnika / mestni, obmejni, policijski stražnik; prometni stražnik
  2. 2. star. stražar: upijanil je stražnike in pobegnil / ob straneh sta stala častna stražnika; telesni stražnik / bil je hraber, zvest stražnik domovine čuvar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek