strgáča -e ž (á) 

  1. 1. priprava za strganje, odstranjevanje: postrgati umazanijo s strgačo; z železno strgačo je zgladil rob police // priprava za strganje, drobljenje: naribati hren na strgačo
  2. 2. nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja navadno za sušenje sena: naložiti seno na strgačo
    ♦ 
    les. rašpa; rib. vlačilna mreža za lovljenje živalskih organizmov z morskega dna; zool. s hitinastimi zobci pokrit jezik večine mehkužcev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek