stŕm -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec; strme skalne stene; pot je zelo strma; strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu // glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● 
ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ 
vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepom

stŕmo tudi strmó prisl.: pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek