stróka -e ž (ọ́) navadno s prilastkom posamezna gospodarska dejavnost, znanstvena panoga: te stroke so med seboj povezane; dobro obvlada stroko; že dolgo ne dela več v svoji stroki; čevljarska, grafična, kovaška stroka; ima diplomo frizerske stroke / po stroki je klasični filolog po izobrazbi // ekspr. v svoji stroki je pravi mojster v svojem poklicu
 
pog. ta je od stroke jo obvlada, se spozna nanjo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek