strpéti -ím dov., tudi stŕpel (ẹ́ í) 

  1. 1. navadno z nikalnico imeti sposobnost vztrajati, biti kje dalj časa: do večera ne bo strpel; niti minute ne strpi na mestu, pri miru; ne more strpeti v sobi / ne strpi pri knjigi; ni mogel strpeti, da ga ne bi vprašal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga strpelo doma
  2. 2. star. potrpeti: strpi z njim, se bo že poboljšal / vse vam povem, samo malo strpite; samo trenutek se še strpi
    ● 
    star. zaradi bolezni ne strpi nobenega človeka ne prenaša, ne trpi; prim. iztrpeti, strpljen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek