strúga -e ž (ú) podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda: struga se na tem mestu zoži; poglobiti strugo; reka spreminja, si utira strugo; globoka, plitva, suha struga; struga hudournika / rečna, vodna struga; struga Save, Soče; pren. življenje teče po svoji strugi; struga časa
 
ekspr. tudi to je obrnil v svoje struge v svojo korist; ekspr. pogovor je speljala v drugo strugo začela je govoriti o drugih stvareh
 
alp. ledeniška struga naravna vdolbina, po kateri se pomika ledenik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek