strúp -a (ȗ) 

  1. 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline // bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan
  2. 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti
    ● 
    ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil
    ♦ 
    biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek