stržén -a (ẹ̑) 

  1. 1. notranji, osrednji del stebla, debla: izrezati stržen; bezgov stržen; stržen koruze, vrtnice; stržen in skorja
  2. 2. iz odmrlega tkiva sestavljen osrednji, trdnejši del tvora: iztisniti, potegniti stržen iz tvora / gnojni stržen
  3. 3. knjiž. jedro, bistvo: stržen pripovedi, problema / idejni, miselni stržen
  4. 4. geogr. najgloblji del rečne struge, nad katerim je tok najhitrejši: stržen reke / vodni stržen
    ♦ 
    anat. lasni stržen osrednji del lasu z nepopolno poroženelimi celicami; gozd. stržen oglarske kope odprtina v sredini kope v obliki cevi za prižiganje; teh. elektroda s strženom strženska elektroda



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek