stvárstvo -a (ȃ) 

  1. 1. v različnih religijah celota vsega snovnega glede na stvarjenje: stvarstvo ni večno; vznes. človek, krona stvarstva; stvarnik in stvarstvo / božje stvarstvo
  2. 2. knjiž. svet: strmečim očem so se odkrivala nova stvarstva / nenavadna resnoba je vladala v stvarstvu; prevzela jo je lepota stvarstva / v stvarstvu tega pisatelja delujeta dve sili: ljubezen in nagon
    ● 
    knjiž. z antologijo smo dobili popoln pregled pesnikovega stvarstva njegovega ustvarjanja, njegovih del



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek