subjektíven -vna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek
     
    filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati
  2. 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila
  3. 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi // publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo

subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek