súm -a (ȗ) na nepotrjenem dokazu temelječa misel

  1. a) da je kdo lahko v določeni zvezi s slabim, nedovoljenim dejanjem: sum je bil utemeljen; odvrniti sum od sebe; njegovo vedenje vzbuja sum; rahel sum; ekspr. v tem ni niti sence suma / sum leti, meri nanj osumljen je on; pog. sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; imeti koga na sumu sumiti ga
  2. b) da je kaj lahko v resnici slabo, nezaželeno: sum, da je (bolezen) rak, se je okrepil, potrdil; sum, da je potrdilo ponarejeno / žarg., med. sum na zlom
    ● 
    pog. obšel ga je sum v to možnost dvom o njej
    ♦ 
    jur. sum kaznivega dejanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek