svetóst -i ž (ọ̑) 

  1. 1. rel. lastnost, stanje človeka, ki je zaradi popolnosti vreden češčenja: s svojim življenjem si je zaslužil svetost; pojem, znamenje svetosti
  2. 2. ekspr. lastnost, značilnost človeka, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: hliniti svetost
  3. 3. s svojilnim zaimkom naslov za najvišjega cerkvenega dostojanstvenika: obletnica kronanja njegove svetosti papeža Pavla VI. / kot nagovor vaša svetost



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek