svetoválec -lca [u̯ctudilc(ȃ) 

  1. 1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec // navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca
     
    ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
  2. 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve
  3. 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek