svojeglàv in svojegláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: svojeglav človek; je trmast in svojeglav; bila je preveč svojeglava

svojeglávo prisl.: ne ravnaj tako svojeglavo
 
ekspr. svojeglavo vztraja, da ni res trmasto



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek