ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblikačəp(ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é) 

  1. 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep
  2. 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič
  3. 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek