ščípati -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 

  1. 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko
  2. 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo
    1. a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte
    2. b) odstranjevati: ščipati poganjke
  3. 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju
  4. 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz
    ● 
    ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo

ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek