šéga in šêga -e ž (ẹ́; énavadno s prilastkom 

  1. 1. nav. mn. kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: nekatere šege izginjajo / delovne, ženitovanjske šege; ljudske šege; šege ob poroki, smrti, žetvi / poročil se je po njihovi šegi; po stari šegi je moral priseči
  2. 2. star. navada: držal se je ustaljenih hišnih šeg; domače šege / pri njih je bila šega, da so otroci starše vikali
    ● 
    star. oblečena je bila po najnovejši šegi modi; zastar. ta človek je svoje šege je muhast; drugi kraji, druge šege



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek