šíniti -em dov. (í ȋekspr. 

  1. 1. nenadoma, zelo hitro
    1. a) iti, steči: šinil je iz hiše na cesto; šiniti v sobo, po stopnicah; kakor blisk šine skozi vrata / motor je šinil mimo hiše zelo hitro zapeljal; ptica šine v gnezdo zelo hitro zleti // kri je šinila iz rane brizgnila; plameni so šinili proti nebu se nenadoma dvignili
    2. b) vstati: šiniti iz postelje / šiniti na noge; razburjeno je šinil pokonci
  2. 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: bliski so šinili na vse strani; skozi okna je šinil svit / posmehljiv nasmeh mu je šinil čez obraz; od jeze ji je šinila kri, rdečica v lica je zardela // ta misel mi je šinila skozi možgane; nič mi ni šinilo na pamet ničesar se nisem spomnil // nikoli več ga ne bom videl, je šinilo vanj
    ● 
    ekspr. jezen pogled ji je šinil na soseda jezno ga je pogledala; ekspr. ali vam je šinil strah v kosti ali ste se prestrašili



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek