škàf škáfa (ȁ á) 

  1. 1. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma: škaf se je razsušil; stresti, zliti kaj iz škafa; nositi vodo v škafu / škaf za pomije // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: nekaj škafov vode je še v vodnjaku / nabrati deset škafov hmelja // pog. vsebina škafa: vol je izpil dva škafa
  2. 2. nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 30 do 60 litrov: pridelati dvajset škafov pšenice
    ● 
    ekspr. prelili so cele škafe črnila, preden se je stvar uresničila veliko so pisali; lije kakor iz škafa zelo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek