škapulír -ja (írel. 

  1. 1. širok pas blaga z odprtino za glavo, ki pokriva prsno in hrbtno stran redovniškega oblačila: obleči škapulir; biti v škapulirju
  2. 2. med seboj s trakovoma povezana koščka blaga, od katerih se eden nosi na prsih in ima kako nabožno podobico, drugi pa na hrbtu: frančiškanski tretjeredniki so nosili škapulirje; škapulirji in svetinjice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek