škíliti -im nedov. (í ȋ) 

  1. 1. nepravilno obračati zrklo glede na smer gledanja: otrok škili / škili na eno oko, na obe očesi; škiliti navznoter, navzven
  2. 2. ekspr. od strani, skrivoma gledati: medtem ko je govoril, je škilil k vratom; škiliti pod krila / škiliti z enim očesom na desnega soseda / postrani, od strani škiliti na koga // skrivoma, pritajeno gledati sploh: škiliti izza trepalnic; škiliti za kom skozi prste / škiliti skozi okno // tako gledati kaj z željo pridobiti si: ves čas škili na meso; poželjivo škiliti / začel je škiliti za dekleti
  3. 3. ekspr., s predlogom skrivaj si želeti, prizadevati
    1. a) pridobiti kaj, polastiti se česa: že dolgo škilijo na naš gozd / zmeraj škili, kako bi koga opeharil
    2. b) priti kam: sovražnik spet škili čez mejo; eni škilijo v zakon, drugi iz njega

škilèč -éča -e: škileč človek; škileč na soseda, je s strahom odgovoril



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek