števílčnica -e ž (ȋ) 

  1. 1. del priprave z določenimi znaki, navadno s številkami: pogledati na številčnico; svetloba lajša branje rezultatov na številčnici; kazalec se je premikal po številčnici navzgor; številčnica stenske ure; številčnica na telefonskem aparatu
  2. 2. del računskega stroja s tipkami: popraviti številčnico
  3. 3. uganka, pri kateri posamezna številka v polju lika pomeni eno, vedno isto črko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek