štipéndij -a (ẹ́) 

  1. 1. zastar. štipendija: prositi za štipendij
  2. 2. nekdaj sklad za pomoč zlasti študentom teologije: želel je, da se iz njegove zapuščine ustanovi več štipendijev / deželni, knežji štipendij
    ● 
    Trubar je želel svojim rojakom zagotoviti mesto v štipendiju nekdaj v ustanovi, ki omogoča bivanje in daje oskrbo tistim študentom, ki jim je odobrena štipendija
    ♦ 
    rel. (mašni) štipendij honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek