štrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
  2. 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo // žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
  3. 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
     
    ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
  4. 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo

štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek