1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove:drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove:neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati:potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada // ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas
2. v zvezi s čebelas premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove:čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove:množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ●ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale
4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma:temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja:še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj
šumé knjiž.:voda je šume padala v strugo
šumèč -éča -e:potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč
Dostopnost