tedàj [tuditədprisl. (ȁ) 

  1. I. 
    1. 1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo: ne vem, kje sem bil tedaj; za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča; ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov / kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni / do tedaj se nihče ni zmenil zanjo; od tedaj je preteklo že mnogo let
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj; če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige / sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi; elipt. zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj
    3. 3. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje je tedaj; sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj; dobro, naj tedaj jaz vse naredim
  2. II. v vezniški rabi za izražanje
    1. a) vzročno-sklepalnega razmerja: prišla sta še dva, tedaj nas je že deset; dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati
    2. b) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če je to res, tedaj bo hudo; če si moker, tedaj se preobleci / res ne veš nič? Tedaj poslušaj; konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra
      ● 
      star. komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila kdaj pa kdaj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek