tegôben -bna -o prid. (ó ōknjiž. 

  1. 1. prevzet od neugodnega čustva ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega: biti tegoben; ekspr. tegobno srce
  2. 2. ki povzroča, vzbuja težko, mučno duševno stanje: tegoben čas, trenutek; tegoben položaj // ki vsebuje, izraža kaj duševno težkega, mučnega: tegobna pripoved / reči s tegobnim glasom

tegôbno prisl.: tegobno se oglasi sirena



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek