terása -e ž (ȃ) 

  1. 1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej: sedeti na terasi; kavarniška, letališka terasa; velika terasa; terasa v prvem nadstropju; gostilna s teraso; terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa // ravna, tlakovana streha: nad garažo imajo teraso; ograja terase
  2. 2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda: terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah // vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje: narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
    ♦ 
    alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek