tipálka -e ž (ȃ) 

  1. 1. nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: raki imajo dva para tipalk; tipalke metulja; pren., ekspr. proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne trge
  2. 2. elektr. priprava z izolirano konico za merjenje električne napetosti: s tipalko se dotakniti obeh polov baterije



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek