tisočéro štev. neskl. (ẹ̑) 

  1. 1. skupina tisoč enot: zbralo se je tisočero udeležencev
  2. 2. ekspr. veliko, mnogo: ta prepad je pogoltnil tisočero življenj / tod je hodilo tisočero in tisočero nog



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek