tísočič prisl. (ȋ) pri ponavljanju ali v zapovrstju na tisočem mestu: tisočič stopiti na stopnico
● 
ekspr. najmanj tisočič smo že slišali take obljube velikokrat, mnogokrat



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek