tóg -a -o prid. (ọ̑ ọ́) 

  1. 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi // ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago
  2. 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa
  3. 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče // ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje
  4. 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev
    ♦ 
    avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica

tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek