togôten -tna -o prid. (ó) 

  1. 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku // ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje
  2. 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj
  3. 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje

togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek